Najpogostejši pomislek, ki je še posebej aktualen v primeru naknadne vgradnje centralnega prezračevalnega sistema v obstoječ objekt je, kam bomo namestili vse te prezračevalne cevi, ki jih je potrebno speljati do posamičnih prostorov. Priznam, da je pomislek čisto na mestu, a je za iskanje rešitev najprej potrebno razumeti, zakaj bi to sploh počeli. Za odgovor na to vprašanje moramo poznati razlike med različnimi oblikami prezračevanja, ki so na voljo. Kot alternativa centralnemu prezračevalnemu sistemu se kaže lokalni oz. decentraliziran prezračevalni sistem z rekuperacijo. Ta ne vsebuje nikakršnih cevnih inštalacij, pač pa posamični lokalni rekuperator deluje lokalno znotraj posameznega prostora, z možnostjo uskladitve delovanja med več lokalnimi enotami. Lahko bi rekli, da je to idealno, pa žal ni vse zlato kar se sveti.

Glavni problem vseh lokalnih prezračevalnih enot je njihova šumnost v povezavi z razmeroma majhnim pretokom zraka. Ko opravljamo meritve kakovosti zraka ugotavljamo, da uporabniki v nočnem času take lokalne rekuperatorje ugašajo, oz. zmanjšujejo njihovo delovanje na minimum, saj jih šumnost sicer moti. S tem zmanjšajo tudi pretok na povsem neprimerno raven, kar se nato odraža v povišanju koncentracije CO₂ in drugih onesnaževal. V Pravilniku o prezračevanju in klimatizaciji zasledimo smernice, ki za javne ustanove na nek način predpisujejo izmenjavo 30 m³ svežega zraka na uro za vsako osebo znotraj posameznega prostora. Za šolsko učilnico s 24 učenci to pomeni, da prezračevalni sistem mora dosegati 720 m³/h pretoka na maksimalni obratovalni moči. In zakaj bi bili doma bistveno na slabšem? Centralni sistem povzema enake smernice in predvideva enak pretok zraka, s čimer v spalnico (za 2 osebi) v maksimalni moči dovede 60 m³ svežega zraka na uro. Ker znotraj centralnega sistema lahko na cevni povezavi zmeraj uporabimo še kakšen dodatni dušilec zvoka, lahko šumnost sistema za najbolj občutljive zmanjšamo tudi povsem pod mejo slišnosti, za prej omenjeni maksimum obratovanja.

Ko primerjamo količine svežega zraka, ki ga dovajamo v prostor, je potrebno nekaj povedati še o delovanju lokalnih prezračevalnih enot, saj so navedbe o pretokih pogosto precej zavajajoče. Na trgu so daleč najbolj pogosto v uporabi enocevni lokali rekuperatorji, ki s pomočjo reverzibilnega aksialnega ventilatorja pretakajo med 40 in 50 m³ zraka na uro skozi keramični prenosnik toplote. Za dosego učinkovitosti prenosa toplote, morata biti količini svežega in odpadnega zraka v razmerju 50 : 50, kar enota doseže tako, da na 60 – 70 sekund menja smer pretoka. V maksimalni obratovalni moči doseže tak rekuperator le 20 – 25 m³/h pretoka v smeri dovoda zraka, saj je druga polovica nazivne količine v resnici namenjena odvodu zraka. Tu vidimo, da taka prezračevalna enota niti ne zadošča potrebam ene osebe znotraj prostora, kot to predvideva Pravilnik, če je samostojno vgrajena. Ker pa se tudi pri vgradnji lokalnih rekuperatorjev investitorji pogosto odločijo za »saj bo že« ali pa »bolje to kot nič«, se običajno vgradi ena enota na prostor, ne glede na število oseb znotraj prostora. Na ta način dovedemo na primeru spalnice za 2 osebi še ½ manj zraka kot bi bilo priporočljivo. Na koncu pa nas, kot že prej omenjeno, moti hrup in vse skupaj ugasnemo.

Iz načina obratovanja enocevnih lokalnih prezračevalnih enot izhaja, da se v kopalnice in druge obremenjene prostore te enote ne vgrajuje, saj bi v ciklu dovoda zraka razširjale neprijetne vonjave in vlago v druge, čiste prostore. Ravno tako, lokalnih prezračevalnih enot ne moremo vgraditi v kletni etaži (pod nivojem terena) ali v prostore znotraj tlorisa objekta, brez zunanje stene. Centralni prezračevalni sistem pa je zasnovan tako, da dovaja zrak v čiste prostore (spalnica, otroška soba, dnevna soba in podobno), odvod pa vrši iz obremenjenih prostorov (kopalnica, kuhinja, sanitarije in podobno). Zrak se giblje usmerjeno, vonjave in vlaga so lokalizirane, sistem obratuje tiho, s primernimi količinami zraka.

Razlik med lokalnimi in centralnimi prezračevalnimi sistemi je še veliko več in se dotikajo področij učinkovite filtracije trdnih delcev in vonjav, enakomernega delovanja tudi v vremensko neugodnih zunanjih pogojih, prenosa hrupa iz zunanjosti objekta v prostor, vpliva na zrakotesnost, ki ga s testom zrakotesnosti pri novogradnjah pogosto preverjamo in še bi lahko našteval.

Če te razlike poznamo in se zavedamo njihovih vplivov, bomo našli možnosti za vgradnjo centralnega sistema tudi v starejši objekt, ki ga obnavljamo. Za vgradnjo centralnega prezračevalnega sistema se vedno najde možnost, ki je smiselna le, če vemo zakaj bi to naredili in nam je kvaliteta zraka znotraj hiše zadosti pomembna.

Vsi ostali predsodki, ki jih vežemo na centralni prezračevalni sistem so veliko lažje razložljivi. Eden od njih je higiena znotraj cevnega razvoda. Tu se moramo v prvi vrsti zavedati, da je dovodni zrak v prezračevalni napravi zelo dobro filtriran.

Stopnja filtracija je veliko večja tudi zaradi uporabe tlačno zmogljivejših radialnih ventilatorjev, ki lahko premagujejo večje upore na bolj finem filtru. V nadaljevanju je potrebno poudariti, da je hobotnični razvod prezračevalnih cevi razvit ravno s poudarkom na čiščenju. Oblika sistema namreč onemogoča prenos zvoka med prostori, enakomerno razporedi količine zraka, obenem pa omogoča enostavno čiščenje, saj so vse cevi znotraj gladke, okroglega preseka ter imajo antistatične in antibakterijske lastnosti. Vsaka cev poteka brez odcepa od razdelilne komore kjer je revizija do prezračevalne komore v prostoru kjer je zaključni element. Čiščenje cevovodov je predvideno enkrat na 8 – 10 let, čistilni set pa je preprost in učinkovit, tako da ga lahko uporablja tudi uporabnik sam.

Nekateri so bili predvsem v preteklosti mnenja, da po vgradnji prezračevalnega sistema ni dovoljeno odpiranje oken, kar je seveda popolni nesmisel. Prezračevalni sistemi so bili razviti zato, ker ne moremo dovolj pogosto odpirati okna, da bi s tem zagotovili dovolj svežega zraka za kvalitetne bivalne pogoje znotraj hiše. Če pogledamo povprečen urnik neke družine ugotovimo, da večino časa sploh nismo doma, ko pa smo doma, večino tega preostalega časa prespimo. V teh obdobjih nihče ne skrbi za odpiranje in zapiranje oken, tako najbolj vestni zračijo 2 – 3 krat na dan, kar je precej premalo, da bi v sodobnih objektih preprečili kopičenje onesnaževal, ki sem jih že prej omenjal.

Veliko je tudi obdobij, ko si okna sploh ne želimo odpreti, kar pa je tudi precej odvisno od lokacije objekta. Tu imam v mislih neugodne zunanje temperaturne razmere, hrup, mrčes, različni prašni delci (cvetni prah, PM 10), smog, razne neprijetne vonjave, vdor vlage oz. padavin, varnost …

Centralni prezračevalni sistem opravi z vsem naštetim in učinkovito dovaja svež zrak v naš dom. Tiho in s primernimi količinami zraka. V obdobjih, ko si želite neposrednega stika z zunanjostjo pa le odprite okno ali vrata, če si tega želite, čisto brez bojazni, da se bo vašemu prezračevalnemu sistemu kaj zgodilo.

Zaradi obširnosti tematike smo vsem, ki jih to področje zanima na voljo tudi za individualni posvet. Več informacij najdete na www.agregat.si ali nam pošljite vaše vprašanje s spodnjim obrazcem.