Za razliko od lokalnih prezračevalnih naprav, ki skoraj ne vsebujejo periferije (imajo le notranjo in zunanjo rešetko ter prehodni kos skozi zid), imajo centralni prezračevalni sistemi običajno kar nekaj metrov cevnih razvodov.

Ti so bili včasih sestavljeni po principu razvejitev, kjer so se cevovodi manjšega preseka odcepljali od cevovodov večjega preseka in so bili kot taki precej manj prilagojeni čiščenju in kot to velja za sodobne hobotnične razvode. Tak razvod nima nobenega odcepa od razdelilne komore do priključne, ki se nahaja v prostoru. Obenem so vse cevi enakega preseka, z gladko antistatično in antibakterijsko notranjo oblogo, ki preprečuje tako nabiranje prašnih delcev na površini (antistatične lastnosti), kot tudi potencialni razvoj mikroorganizmov (antibakterijske lastnosti).

Ker ima sistem eno revizijsko odprtino v razdelilniku in drugo neposredno pod difuzorjem ali rešetko v posamičnem prostoru, se za čiščenje uporablja preprost a učinkovit čistilni set, ki kombinira mehansko odstranjevanje nečistoč na površini s ščetko (do tega lahko vseeno pride, če cevi npr. niso zaščitene že med gradnjo objekta) in uporabo močnega sesalca na vsaki cevni povezavi. Ob izvajanju čiščenja opažamo, da se prašni delci pogosto odložijo v prezračevalnih in razdelilnih komorah odvodnih linij – to je na začetku in koncu cevne inštalacije, kjer se presek periferije spremeni iz okroglega na bolj ali manj oglat presek različnih dimenzij. Tu se lahko delci zaradi padca hitrosti odložijo in tu jih tudi najlažje učinkovito odstranimo.

Dovodne linije ostajajo tudi v daljših časovnih obdobjih praktično povsem čiste, saj je zrak v teh linijah zelo dobro filtriran že v centralni prezračevalni napravi. Ker so pri centralnih prezračevalnih napravah v uporabi tlačno zmogljivi radialni ventilatorji, se prakticira visoka stopnja filtracije. Običajno gre za kombinacijo G4 oz. M5 in sekundarno F7 filtracijo na dovodni strani. Take filtracije, si enocevni lokalni rekuperatorji ne morejo privoščiti zaradi uporabe tlačno precej manj zmogljivih aksialnih ventilatorjev.

Vzdrževanje prezračevalne naprave je povečini povezano z redno menjavo filtrov. Pri centralnih napravah so ti ločeni za dovodni in odvodni zrak, dočim se pri enocevnih lokalnih rekuperatorjh uporablja le en filter pred dovodom v prostor. Posledično opažamo, da so toplotni izmenjevalci lokalnih rekuperatorjev precej bolj obremenjeni vsled slabi filtraciji proti zunanjosti naprave (tu je običajno le mrežica prti insektom).

Prednost prezračevalnih naprav “odprtega tipa” (kot na sliki levo) je dodatno še v dostopnosti vseh komponent naprave, ki so v stiku z zrakom. V praksi to pomeni, da ob vsaki menjavi filtrov lahko notranjost naprave obrišemo in na ta način vzdržujemo higiensko neoporečnost njenih notranjih površin.

Tako kot velja za vse strojne inštalacije v hiši, je tudi pri prezračevanju potrebno upoštevati navodila proizvajalcev glede vzdrževanja in čiščenja. Menjava filtrov naj bi se tako za centralne kot lokalne prezračevalne naprave vršila na približno 4 mesece, čiščenje cevovodov centralnega sistema pa na vsakih 8 let. Ta perioda je dolga ravno zaradi izredno dobre filtracije dovodnih linij ter preventive, ki je izražena v obliki in površinskih lastnostih hobotničnega razvoda.

Več o centralnem prezračevanju si lahko preberete na povezavi.