Koncept pasivne hiše je razvil dr. Wolfgang Feist, ki je v Darmstadtu v bližini Frankfurta leta 1991 postavil pilotni objekt. Ta prototip se je tako izkazal, da je nastal standard pasivnih hiš, ki se na trgu pojavljajo od leta 1998. V tem času je v Nemčiji, Avstriji in Švici nastalo že več kot 10.000 pasivnih hiš, ki svojo kvaliteto izkazujejo s certifikatom. Pasivne hiše so stanovanjske enodružinske in večstanovanjske zgradbe, poslovne zgradbe, šole, športne hale, otroški vrtci, cerkve in proizvodne zgradbe. Standard pasivne hiš ne omejuje vsebine objektov pa tudi ne velikosti. Obstajajo majhne počitniške hiše, največji poslovni objekt na svetu ima več kot 7.000 m² ogrevanih površin. Pasivne hiše lahko stojijo ob morju ali pa visoko v planinah. Omejitev s strani uporabe ni. Več o pasivni hiši v celotnem prispevku.

Ker je pasivna hiša usmerjena k optimizaciji izgub toplote, je za tak objekt primeren le centralni prezračevalni sistem z rekuperacijo, ki nudi dovolj visok toplotni izkoristek in v prezračevalni sistem vključuje vse prostore objekta. Centralni prezračevalni sistem nudi tudi visoko stopnjo udobja, saj omogoča zadostno izmenjavo zraka, a pri tem ne povzroča neželenega hrupa. 

Centralni prezračevalni sistem poganjata 2 zmogljiva radialna ventilatorja, ki omogočata ustrezen pretok zraka preko cevne periferije, omogočata visoko stopnjo filtracije, obenem pa zaradi uporabe EC tehnologije, porabljata razmeroma malo električne energije. 

Z vidika ohranjanja zrakotesnosti objekta je tudi zelo pomembno, da pri vgradnji prezračevalnega sistema čim manj posegamo v zunanje stene objekta. Centralni prezračevalni sistem za delovanje potrebuje le 2 odprtini za celoten objekt: ena za zajem in druga za izpuh. 

Pomembna lastnost pasivne hiše, kot tudi vseh drugih energijsko varčnih objektov je, da zelo dobro zadržuje toploto v objektu. Razlog za to je obsežen in sklenjen izolacijski ovoj, ki močno zmanjšuje zunanje temperaturne vplive na notranjost objekta. Po drugi strani se je potrebno zavedati, da je sončno obsevanje eden poglavitnih virov toplote v zimskih mesecih in velika nevarnost za pregretje objekta v poletnih mesecih. S pametno razporeditvijo zasteklitev na prisojni strni objekta, lahko v zimskih mesecih znatno prispevamo k ogrevanju objekta, dočim je te iste zasteklitve v poletnih mesecih potrebno ustrezno senčiti, da se izognemo pregretju objekta.

Prezračevalni sistem z rekuperacijo vrši izmenjavo zraka, s čimer poskrbi za učinkovit odvod vlage, neprijetnih vonjav, CO₂, radona in drugih škodljivih snovi, ki se lahko nahajajo v zraku, v objekt pa pripelje svež zunanji zrak, brez neželenih izgub toplote (oz. so te minimalne). Centralni prezračevalni sistem nudi tudi pohlajevanje objekta v poletnih nočeh, ko zrak s pomočjo avtomatizirane lopute, teče mimo izmenjevalca, v katerem bi se sicer pogrel z odpadnim zrakom in prispeva k manjšemu ohlajanju objekta. Ker tu ne gre za aktivni hladilni sistem, so hladilne moči razmeroma majhne. Zato je v kritičnih dneh vročinskih valov, za dosego optimalne notranje temperature, dovoljeno navzkrižno odpiranje večjih steklenih površin v nočnem času. Ob tem se moramo zavedati, da zrak ki na tak način vstopa v objekt ni filtriran, količine izmenjanega zraka pa so odvisne od lokacije odprtih steklenih površin.

Več o delovanju, aktivnostih konzorcija in njegovih članih najdete na povezavi.